Sometimes I can see for miles
Through water and fire
From England to America
I feel life meet my eyes

And it’s the best thing
A beautiful feeling

A smile from San Diego
He is still a boy
Two ends to every rainbow
And a train from Mexico

But he’s the best thing
A beautiful feeling

And when I watch you move
And I can’t think straight
And I am silenced
And I can’t think straight

It’s the best thing Such a beautiful feeling

(PJ Harvey – Beautiful Feeling)

Magični Istanbul. Ko sem prvič videla ta video sem se “zaljubila” v mesto =) priporočam v ogled.

Istanbul ob zori zbujajo klici muezinov, ki vernike pozivajo k molitvi; “Allah-u-ekber!” Odmevajo čez strehe grleni baritonski glasovi, danes pojačani z zvočniki, ki so nameščeni na prav vsakem minaretu. To nujno vabilo se sliši še štirikrat: zgodaj zjutraj, opoldne, popoldne, ob sončnem zahodu in še enkrat potem, ko se zmrači. Ko se sonce razkroji v rdeči meglici za kupolami in minareti štiristotih istanbulskih mošej, je posebno občutje. Mesto leži ob Bosporu, 30 km dolgi ožini, ki tu deluje kot naravna meja med Evropo in Azijo. Položaj mesta je cesarja Kostantina prepričal, da je iz njega v 4. st. napravil novo prestolnico Rimskega cesarstva, in ko je Bizantinsko cesarstvo dobrih tisoč let pozneje padlo, otomanski osvajalci niso videli prav nobenega razloga, da bi šli kam drugam. Pristanišče je še vedno srce tega mesta. Danes je Bospor, ki prek Marmarskega morja povezuje Črno morje s Sredozemlja, ena najbolj prometnih ladijskih poti na svetu. Če s terase palače Topkapı v kateremkoli dnevnem času pogledate nanj, boste videli, kako se tankerji iz Rusije, Bolgarije in Azerbajdžana zgrinjajo ob ustju Marmarskega morja pred obalo Beyoğluja pa se vrstijo sijoče bele ladje za križarjenja. Nad vsem bedi stožčasti Galatski stolp; eden izmed najstarejših in najlepših, ki so ga zgradili genovski trgovci v 14. st. Visok je 61 metrov oz. 140 m nadmorske višine, premer je 8, 95 m. Razgled je naravnost fantastičen (celoten severni del Zlatega Roga – Golden Horn). Stolp je služil kot branik, opazovalna točka pred udorom sovražnikov na ozemlje obenem pa tudi kot zapor vojnih ujetnikov ter opazovalnica za možne požare. 

Istanbul je tudi eno izmed mest, kjer vas taksist lažje najde kot vi njega. Okoli 18.000 taksistov (zdi se, da jih je celo več kot pouličnih prodajalcev) napolnijo ceste in ulice s tipično rumeno barvo taksija. Ostali dve bistveni barvi sta: modra in zelena. Modra kot morje, Modra mošeja, amuleti itd. Zelena pa zato, ker je v mestu lepo poskrbljeno za zelene parke, rastlinje, grmičevje, nasad rož itd. Mesto je neverjetno čisto. Ne predstavljam si, kako bi izgledalo v nasprotnem primeru, ker se na ulicah dnevno obrne na tisoče ljudi.

Ko se sonce spusti in dobi noč svojo moč je npr. Taksim trg s svojimi stranskimi ulicami, restavracijami, klubi, lokali, trgovinami, hoteli poln ljudi, turistov, uličnih glasbenikov…gneča v kateri enostavno uživaš in se prepustiš toku nočnega vzdušja.

Francoska ulica

Kljub temu, da se Istanbul zelo hitro spreminja v prestolnico zahodnih nazorov lahko v veliki meri še vedno čutimo ta mističen del Orienta, ki ga ne pozabiš nikoli.

Mene je mesto zelo očaralo zato si ga želim obiskati, doživeti bolj in bolj. Vzrok tega je vsekakor turški prijatelj Cengiz, ki se je zelo potrudil, da mi je tekom dneva razkazal večidel mesta. Večer sva prežurala še z njegovimi prijatelji ob okusnem pivu. Časa za spanec je bilo škoda=) Obiskala sva tudi koncert treh odličnih glasbenikov v klubu Ghetto. Nameščen je v zgodovinski stavbi v srcu Beyoğluja. Je vodilni kraj, ki ponuja živo glasbo domačih in mednarodnih glasbenikov. Tisti večer so skupaj nastopali Erik Truffaz, Talvin Singh, Jean Pierre Smadj (http://www.ghettoist.com/). “Poguglaj” po njihovi glasbi. Fabulous!!

C e n g i z

Torej..Istanbul je največje mesto Turčije. Čeprav je Ankara glavno mesto pa se skoraj vse odvija v Istanbulu. Ankara je takorekoč upravno središče države. Istanbul je doživel pravo eksplozijo demografije. Z vsemi svojimi pokrajinami naj bi tu živelo okoli 13 milijonov prebivalcev, morda celo več. Njihova tradicionalna glasba je zame pravi balzam za ušesa =) najboljša kombinacija: def (bobni), tanbur (lutnja) in ney (flavta). Moderni glasbeni ustvarjalci pogosto iščejo in uporabljajo prav primesi tradicionalne glasbe. Dober primer je skupina Norrda, Mercan Dede, itd. In, če ob dobri glasbi še dobro ješ..neprecenljivo =) hrana je močno začinjena, sladkana…veliko vrst kebaba, bakljave, turškega medu, pistacije v vseh oblikah…za povrh pa še prava turška kava (medium sugar =)

mmm, kako sladka kava =)

1. maja je bil dostop do glavnega trga Taksim zaprt. Ljudje so izpraznili ulice, ostali ujeti v trgovinah in podobno. Čemu? Najbolj zagrizeni so na ulicah Taksima demonstrirali, ker jim vlada ne dovoli, da bi dela prost dan proslavljali na Taksim trgu. Zatorej je na ta dan tu pravi kaos. Z Cengizom sva morala delati velike kroge okoli, da sva lahko odšla na bus in potem v stari del mestnega jedra. Ker sem jaz prebivala prav na Taksim trgu si lahko predstavljate, kakšne frke sva imela, da so naju policaji sploh spustili mimo. Ko so videli, da nimava namena ogrožati in jim groziti so se naju usmilili. Toliko policajev, robocopov in ostale vojske na enem mestu še nisem videla. V časopisu sva potem prebrala, da so morali uporabljati vodne topove, solzivec, da so lahko umirili situacijo. Na fotki je le bežen utrinek, ko se policaji, varnostniki zbirajo in odhajajo proti Taksim trgu.

Ko sva se proti večeru vračala nazaj na Taksim je bilo dokaj mirno, vendar še zmeraj ogromno policajev itd. Trg je bil malo razdejan, vendar naslednje jutro že vse v ustaljnem ritmu. Ljudje na ulicah, turisti pomirjeni=) 

V starem delu mesta (Sultanahmet) je možno videti veliko znamenitosti. Ogledala sva si Hipodrom (At Meydani), Bazilika Cisterno (Yerabatan Sarayı), Modro mošejo (Sultan Ahmet Cami’i), Hagio Sofio (Aya Sofya Cami’i), Palačo Topkapı (Topkapı Sarayı), Muzej palače Topkapı, Arheološki muzej (Arkeoloji Müzesi). Pomemben preostanek Hipodroma je egipčanski obelisk, narejen po naročilu faraona Tutmozisa III. v 16. st. pr. n.š. Hieroglifski napisi so vrezani tako ostro, da je steber na prvi pogled videti kot sodobna reprodukcija. Hipodrom, ki je bil sprva dirkališče za vozove, so na mestu sedanjega parka uredili pod cesarjem Septimijem Severom l. 203 in povečali v 4. st., za vladarja Konstantina. Od 16. st. je trg znan kot At Meydanı (Konjski trg), po igri, ki je bila podobna polu in so jo igrali sultanovi paži.

Bazilika Cisterna pa se skriva 6m pod površjem. Zgrajena je bila l. 532, v prvi vrsti za preskrbo Velike palače z vodo. Voda je po 19 km dolgih akvaduktih pritekala iz današnjega Beograjskega gozda (področje v Istanbulu, ustvaril ga je arhitekt Sinan, gozd je dobil ime po srbskih ujetnikih, privedenih sem za nadzor nad napeljavi, prebivalci Istanbula se v gozd zatečejo ob vikendih, ko se umaknejo pred mestno onesnaženostjo). Sicer pa s stropa cisterne še vedno kaplja voda. Zanimiv je gozd stebrov, ki podpira prekrasno obokano streho. Stebri med seboj niso enaki. To neskladje pa da misliti, da so stebre od nekod vzeli in ponovno uporabili tu.

Modra mošeja je znana po svetlobi, ki se odbija od kobaltno modrih keramičnih ploščic molilnice. Bila je glavno žarišče verskih dejavnosti v mestu – vsak petek se je od palače Topkapı podal tja sprevod s sultanom na čelu. zidove in galerije krasi več kot 20.000 keramičnih ploščic iz Iznika. Lesena vrata in okna imajo vložke iz slonovine, želvovine in biserne matice.

Kljub krušljivim zidovom in odstopajočim mozaikom pa je Hagia Sofia ena večjih arhitekturnih mojstrovin na svetu. Mene ni tako zelo impresionirala. Potres jo je kmalu po izgraditvi l. 532 skoraj uničil. Vendar pa je cerkev kljub tej in še mnogim drugim nevšečnostim skoraj tisočletje ostala najbolj pomembna krščanska cerkev. Ko je l. 1453 Konstantinopel padel v turške roke, je sultan Mehmed II. izdal odlok, da bazilika postane mošeja. Od l. 1934 je v njej Muzej Svete Sofije. Zidovi in stebri bazilike so iz marmorja z vzorci in okraski prinesenimi z vsega takrat znanega sveta: belega marmorja z Marmarskega morja, škrlatnega porfirja iz Egipta, rumenega marmorja iz Severne Afrike.  

Palača Topkapı je bila zasebna rezidenca sultanov in njihovih družin ter upravno središče Otomanskega cesarstva. Kasneje so se sultani preselili v Dolmabahče palačo. Harem, zasebno bivališče sultana in njegove družine, je bil palača v palači, s kopališči, bolnišnicami in kuhinjami ter najmanj 300 sobami. Kompleks je bil razdeljen na dva ločena dela: prvi je bil namenjen kraljici materi (valide sultan), druga pa sultanu samemu (selamlık).

Tu je tudi prekrasen razgled na Marmarsko morje in Bospor. Obenem pa se je užitek sprehoditi po terasah, mimo paviljonov in skozi vrtove.

Čisto poseben duh pa vlada na Velikem bazarju (Kapalı Carşı). Bazar je labirint navidez neskončnih obokanih arkad in prehodov, polnih trgovcev, ki ponujajo svoje blago. Mesto v mestu. Velikansko blagovnico, ki jo je nekdaj ščitila platnena streha, obdajajo tržne stojnice in delavnice. Že po tradiciji so nekatere ulice specializirane za prodajo določenih stvari. Prodajajo preproge, usnjene izdelke, nakit, srebrnina, itd. Blago, ki ga ponujajo je zelo raznovrstno: ročno poslikane sklede, medeninaste svetilke, vezeni životci, majice, torbe, pipe in povsod navzoči amuleti proti urokom.

Poziranje po turško=)

Barantanje..stranki gre na smeh=)

Po Istanbulu se lahko prevažate z že omenjini taksiji, avtobusi, tramvaji (novimi, starimi), obvezena je vožnja na azijsko stran z manjšim trajektom, ladjico za prevoz ljudi.

Midva sva se odpravila seveda tudi na azijsko stran po Bosporju. Tam sva si najprej privoščila substanten zajtrk (omleta, veliko zelenjave, sir, čaj). Na sliki lahko vidite, koliko ljudi se zbere zjutraj ob 10h s prijatelji, da skupaj použijejo prvi obrok. Mize ob morju so bile seveda zasedene.

Nato sva se odpravila pogledati prelepo Beylerbeyi palačo. V palačo vas pospremi orientalska glasba, ki prihaja iz zvočnikov, skritih med magnolijami na čudoviti terasi. Lepo je postati in uživati v pogledu čez Bospor na Ortaköy. Na sliki je viden tudi most sultana Fatih Mehmet.

Najslavnejša stanovalka je bila poleg sultanov tudi francoska cesarica Evgenija, soproga Napoleona III., ki je l. 1869 tu prebivala na poti k odprtju Sueškega prekopa. Pravijo, da je dve leti pred tem očarala sultana Abdulaziza, ko je bil na svetovni razstavi v Parizu, in da si je nakopal precej težav, ko se je trudil, da bi ji bilo v Istanbulu kar se da udobno. Evgenija nikoli ni pozabila tega svojega bivanja in se je vrnila v Beylerbey l. 1910 v častitljivi starosti 85 let. No, jaz se vračam malo prej, in sicer konec septembra =) ou yeah…

Palača je s samo 24 sobami in 6 saloni ter razdeljena na tradicionalna dela, skromnejša, čeprav ne manj razkošna kot Dolmabahče. Da bi prostori bili poleti bolj hladni, so tla povsod bila pokrita z rogoznico iz ločja in v Bazenski sobi so uredili bazen in vodnjak.

Leander stolp (Kız Kulesı). Rečejo mu tudi Deviški stolp. Legenda pravi, da je sultan dal zgraditi ta stolp za svoj hčer, ki naj bi jo obvaroval pred kačjim ugrizom, ki ga je napovedala prerokinja. Stolp kasneje služi kot svetilnik.

Dolgujem vam še nekaj fotk iz Galata stolpa…Bospor…

Pred nevihto pa mi je uspelo narediti še en slabši nočni posnetek.

Tako…pa sem pri koncu reportaže. Očarana nad mestom in vsem, kar mesto je…ljudje, ulice, glasba, zgodovina, orient itd. 2. del reportaže sledi v oktobru, ko se ponovno vrnem domov. Do takrat pa; Allahaısmarladık =)

V maju sem se ponovno selila. Soba, ki sem jo takoj vzljubila me je presenetila s svojim balkonom in pogledom na del mesta Ljubljane. Ker sem pretežno nočni ptič in se ob večerih hladim na balkonu, uživam v “zadnji” cigareti pogosto nastanejo tudi nočne fotografije. Prva je nastala tik pred nevihto, ko je strela osvetlila nebo, druga pa ob skoraj polni luni.

There’s always a joker in the pack
There’s always a lonely clown
The poor laughing fool falls on his back
And everyone laughs when he’s down
There’s always a funny man in the game
But he’s only funny by mistake
But everyone laughs at him, just the same
They don’t see his lonely heart break
They don’t care as long as there is a jester, just a fool
As foolish as he can be
There’s always a joker, that’s a rule
But fate deals the hand and I see
The joker is me

 (Sergio Mendes & Brasil’66)

Foto:Urshy

Vzemi me, veter, v svoje naročje
in lahno ponesi visoko me v zrak!
Pod sabo rad videl bi strmo pobočje,
naj me na nebu poboža oblak!

Ponesi me, veter, igraj se z menoj!
Pod soncem rad plesal bi nežno s teboj…
Ponesi me, veter, še višje v zrak!
Rad videl otroke bi, cesto in vlak!
(Platana)

1. Spoznavaj umetnost.
2. Ne profaniraj je.
3. Povečuj njeno poslanstvo.
4. Služi ji pošteno, da boš lahko rekel: Moja ljubezen je čista.
5. Ne oviraj umetnosti (Propagiraj umetnost).
6. Ne bodi pornograf.
7. Ne bodi plagiator.
8. Ne bodi spletkar.
9. Ne delaj kompromisov.
10. Ne mešaj se v kritiko.

5 “cerkvenih” zapovedi

1. Ne bodi ozkosrčen.
2. Bodi kritičen.
3. Ne bodi samoljuben.
4. Ne bodi omejen, kajti le iz velikih perspektiv duševnega gledanja nastane velika umetnost.
5. Izpopolnjuj se.
S. Kosovel

Civilizacija ponižuje mnoge, da bi dvignila izbrane (Amos Bronson Alcott).

Nekateri tako hite za svojim ciljem, da niti ne opazijo, kdaj so do cilja prispeli (Sartre).

Življenje je preveč pomembna stvar, da bi se o njem resno govorilo (O.Wilde)

                                        Nikoli me ne vidiš tam, kjer te vidim jaz (Lacan).

Avtor: S.P.